Sprememba rutine z vklopom motorja in vožnjo na motociklu lahko ima presenetljivo blagodejen učinek na duševno, umsko in telesno zdravje – kar potrjuje tudi znanstvena literatura. Študija Univerze v Kaliforniji (UCLA), ki jo je financiral Harley-Davidson, je jasno pokazala, da vožnja motocikla (v primerjavi z vožnjo avtomobila ali počitkom) vodi do povečane pozornosti, večje senzorične zbranosti in znižanja ravni kortizola, hormona stresa. Udeleženci so med vožnjo doživljali višji odziv adrenalina in srčnega utripa, raven stresnega hormona kortizola pa se je znižala tudi do 28 % – kar so rezultati in tipi podatkov, značilni za lahke telesne aktivnosti. Ta nevrobiološki učinek spodbuja določeno umirjenost in jasnost po končani vožnji, ki traja vsaj deset minut tudi po razgibanem motorističnem izletu.
Vožnja motocikla zahteva osredotočenost na vsak ovinek, prečkanje zavojev, vožnjo v različnih razmerah – kar vodi v stanje zanosa (flow), ki ga opisuje Csikszentmihalyi, v katerem zavedanje trenutka preseže navadno zaskrbljenost. To lahko deluje kot aktivna meditacija v gibanju, saj izključuje možnosti za razpršeno razmišljanje ali skrb.
Poleg tega je vožnja telesno aktivna. Zategovanje jedrnih mišic za ravnotežje, nadzor nad motorjem, vzdrževanje drže in krmiljenje zahtevajo delovanje več mišičnih skupin. Neka analiza opozarja, da lahko motoristi med intenzivno vožnjo porabijo tudi do 600 kcal na uro, medtem ko počasna urbana vožnja prinaša izgorevanje 200–300 kcal. Vse to krepi držo, ravnotežje, trebušne in stegenske mišice – kar je izjemno koristno za starejše voznike, ki se želijo izogniti padcem in ohraniti moč mišičnega jedra.

Na umskem področju vožnja prispeva k izboljšanju kognitivne funkcije. Zahteva hitre odločitve, neprekinjeno usklajevanje vida, zaznavanje in prilagajanje okolici. Študija z univerze Tohoku v sodelovanju z dr. Kawashimo je pokazala, da vozniki v starosti od 40 do 50 let izboljšajo kognitivne funkcije že po dveh mesecih vsakodnevne vožnje – efekt, ki naj bi bil posledica stalne aktivacije možganskih centrov za pozornost in reševanje problemov.
Splošno znanje o koristih telesne aktivnosti dodatno podpira povezavo med zmerno aerobno vadbo in izboljšano nevronsko plastenost, povečanjem BDNF, izboljšanim delovnim spominom, hitrejšim procesiranjem podatkov ter boljšim odzivom na stres – kar je še posebej pomembno pri starejših posameznikih, kjer redna aerobna vadba lahko upočasni staranje možganov in zmanjša tveganje za kognitivne motnje. Za starejše voznike motocikla so torej te koristi še posebej dragocene. Ohranitev ravnotežja, moč trupa, hitra odzivnost in jasna osredotočenost pomagajo ohranjati telesno pripravljenost, preprečevati padce in ohranjati možgane aktivne. Tudi družbene komponente – vožnja v družbi drugih motoristov, klubih ali skupinskih izletih – prinašajo občutek pripadnosti in čustvene podpore, ki ravno tako ščiti pred osamljenostjo in nihanji razpoloženja.
Vožnja motocikla ni le zabava na dveh kolesih, ampak v sebi nosi znanstveno podprto sinergijo telesne aktivnosti, umske osredotočenosti in čustvene svobode. Za starejše ljubitelje vožnje je to lahko pravi eliksir, ki krepi mišice in ravnotežje, sproži endorfine in občutek zadovoljstva, še dolgo potem ko motor stoji, in vzdržuje kognitivno ostrino ter notranjo umirjenost.