Star sem 55 let, (redno) zaposlen, (srečno) poročen, z dvema otrokoma. Hči je prav letos končala osnovno šolo, sin pa srednjo. Živim v kraju na severnem robu Ljubljanske kotline in z najdražjo se vsak dan voziva v prestolnico v službo – običajno v strnjeni koloni avtomobilov z dnevnimi migranti iz vse Slovenije proti njenemu gospodarskemu središču. Pred seboj imam še kakšnih 12 ali 13 let službovanja, če bo šlo po sreči ter v skladu z aktualno zakonodajo; še zdaleč nisem več med mlajšimi v podjetju, a je kar nekaj tudi starejših in bolj iztrošenih. Gre za gospodarsko panogo na področju prosvete, nekakšno klasično in uveljavljeno kulturno obrt, kjer štejejo izkušnje, staž ter intelektualne in organizacijske sposobnosti (in ne telesna spretnost ali fizična moč), zato se delovne generacije le počasi osvežujejo. Pisarniška tlaka zahteva svoj davek: naveličanost in postopen duhovni propad, ob neizogibni patologiji hierarhične korporativne kulture v krasnem novem neoliberalnem svetu. Sicer pa: Varufakis pravi, da je slednjega konec in da je kapitalizem naposled požrl samega sebe. Nadomestilo ga je nekaj še veliko slabšega. (Janis Varufakis, Tehnofevdalizem; Ljubljana: Mladinska knjiga, 2024.)
Da ne zapeljem pripovedne linije preveč na široko in pretenciozno zdrsnem ob varnostno ograjo: zakaj pri teh letih na motor in zakaj ne že prej?
Tisto, ob kar se marsikdo obregne kot ob »krizo srednjih let« (kar tako ali tako velja za skoraj čisto vse, česar se na novo lotiš po 40. ali 50. letu), je nemara le sprememba v količini časa (pa tudi denarja, kar ni nepomembno), ki neizbežno nastopi v obdobju, ko si ustvarjalno najpomembnejše in eksistenčno najbolj odločilne stvari že postoril; doslej si v skladu s prvobitnimi zapovedmi prokreacije delal za družino in obete nadaljevanja genske črte, zase si jemal le toliko, kolikor je bilo nujno potrebno za delovanje pogonskega agregata. Potomci te ne potrebujejo več tako zelo, vloga starša in vzgojitelja je čedalje manj izrazita, vesolje okrog nas gre zlagoma v maloro in tebi se nenadoma zazdi, da je pa v življenju še kaj, kar bi bilo morda zanimivo izkusiti, dokler si še pri umskih, čustvenih in mišičnih močeh. In tako se na novo odkriješ kot nekdo, ki navsezadnje ni spoznal ali videl še vsega in recimo tudi ni bil prav v vseh očarljivih krajih bližnje in daljnje okolice, torej je že skrajni čas, da se še malo odpraviš v svet, raziskovat in doživljat, nabirat spomine – dokler si tega še zmožen in se ti zdi pomembno.
Motor terja umsko trdnost, modrost, premišljenost in razumnost; hitro kaznuje nespamet, mladostno objestnost, razkazovanje in šopirjenje. Sprva sem se sebi zdel (pre)star, toda v avtošoli sem hitro ugotovil, da niti slučajno nisem med (naj)starejšimi kandidati. Moj mladi inštuktor je nekoč menda imel na vožnji starca krepko čez sedemdeset pomladi. Uspešno je opravil izpit za A kategorijo; upam, da se korenina še vedno kje prevaža naokrog. Skratka: zrelo obdobje je iz mnogih razlogov pravzaprav idealno za selitev s štirih koles na dve – pod pogojem, da si zdrav in še kolikor toliko pri močeh, seveda. Poleg tega vidika je kateri koli motocikel bistveno bolj praktično, ekonomično in navsezadnje tudi okolju bolj prijazno vozilo od katerega koli avtomobila. Ne mi solit pameti z Elonom Muskom in njegovimi – ali katerimi drugimi – električnimi jajci, lepo prosim. Samo poglejte, kako jih izdelujejo, katere materiale vsebujejo (ter kako in kje te snovi pridobivajo) in kako jih pozneje (ne) reciklirajo, pa lahko rečemo kakšno bridko tudi o ekologiji. Ja, ni vse v izpustih in dimu. Berite Jasona Hickla, recimo njegovo odlično knjigo o odrasti Manj je več (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2025). Priporočam.
Pa še tretji razlog je, zakaj vsaj včasih (iz udobnega avtomobila) na motor: ste opazili gmoto stoječe pločevine na cestah in dejstvo, da se situacija ne izboljšuje?
Ni komentarjev:
Objavite komentar